Praznična Zgodbica: "Božična Lučka"

Nekega zimskega večera, ko so ulice bile obsijane s svetlečimi lučkami, je majhna vasica tiho čakala na božični čas. V srcih ljudi je žarel občutek topline in radosti. V tej vasici je živela deklica imenovana Ana. Bila je polna življenja in vedno nasmehnjena. Ana je vedno verjela v čudeže božičnega časa. Vsako leto je na božični večer stopila pred svojo staro hišo in zaželela si je eno posebno željo. Letos pa je bila njena želja nekaj čisto drugačnega.

S srcem polnim upanja je Ana napisala pismo. Pisala je božičku, ne za igrače ali sladkarije, ampak za nekaj veliko večjega. "Dragi Božiček," je začela pisati. "Letos ne želim nič materialnega. Moja največja želja je, da bi vsak človek na svetu začutil toplino in ljubezen ter bi bil deležen sreče, ne glede na okoliščine." Pismo je zapela na vrata, Ana pa je z žarom verjela, da bo njen glas slišan. Božična noč je prišla, zvezde so sijale na nebu in vse je bilo tiho. Ana je sedela pri oknu, opazovala snežinke, ki so mehko padale na tla, in počakala na čudež.

Zjutraj je bila vsa razburjena. Pred hišo je zagledala majhno, sijočo lučko. Bil je majhen zlat sij, ki je izhajal iz sosedovega okna. Ko je šla bliže, je videla, da so vse hiše v vasi svetile podobne lučke. Razumela je, da se je njena želja izpolnila. Ljudje so se združili in delili radost ter ljubezen medsebojno. V tistem trenutku je Ana vedela, da so resnični čudeži tisti, ki jih ustvarimo s svojimi dejanji.

Pismo z željami:

Hej Božiček,

Ko stopa božičnih časov se bliža, si želim, da bi svet preplavile radost, mir in ljubezen. Naj vsakdo občuti toplino domačega vzdušja in bi se čutil ljubljenega. Želim si, da bi bili ljudje bolj sočutni drug do drugega ter bi se zavedali, kako dragoceni so trenutki sreče.

Hvala vam, da prinašate radost v srca ljudi po vsem svetu.

Pismo zapisala: Lara